Iz svojih rosno mladih let se iz naše ulice spominjam mehanika Martina, ki je bil namesto po kvaliteti storitev bolj znan po nečem drugem. Najbolj ga je zabavalo, če nas je nevedne otročaje poslal po kakšno reč. Tako smo zanj hodili v trgovino po »ajmer kompresije«, pa po »uteži za vaservago« ali po kakšno podobno neumnost, ki sploh ne obstaja.
Martin pač ni imel časa, saj je moral na stoenki nujno popraviti »bat zajlo«. Mi smo se potem v trgovini z rezervnimi deli čudili zabitosti prodajalcev, saj sploh niso vedeli, kaj je to oziroma kaj bi mi radi. Martin je bil res mojster v izmišljanju prebrisanih paradoksov in nesmislov, a vse prevečkrat je podoben scenarij uporabil tudi pri kakšni stranki, ki je pričakovala kvalitetno storitev za pošteno plačilo.
No, ta zgodba je bila prva stvar, na katero sem pomislil, ko sem slišal izraz višinski šotor.
Slabe izkušnje pač.
Raziskave vpliva nadmorske višine (v nadaljevanju tudi HIPOKSIJA) na delovanje človeškega organizma so zelo stare in segajo celo v 19. stoletje. Raziskave hipoksije so bile kasneje predvsem v povezavi z alpinizmom in aeronavtiko. Po mojih podatkih naj bi bili prvi (v 50. letih prejšnjega stoletja), ki so uspešno uporabljali višinske trenige, bolgarski tekači na srednje in dolge proge. Trenirali so na nadmorskih višinah okrog 2.000 metrov. Največ raziskav je bilo na tem področju narejenih v 60. letih, ko so se športniki pripravljali na poletne olimpijske igre v Mexicu, ki leži na 2.300 m nadmorske višine. Redek zrak je tam najbolj prizadel tekmovalce v vzdržljivostnih športih. Prav zato so dobre rezultate dosegli le tekmovalci iz Kenije in Etiopije, saj so prihajali iz krajev s podobno nadmorsko višino.
Mnogi vrhunski vzdržljivostni športniki opravijo del treninga na zmernih nadmorskih višinah (okoli 2.000 m) tudi kot pripravo za nastopanje na običajnih višinah. Torej kmečka logika višinskega treniga naj bi bila nakako takšna: če se navadiš hitro teči ali kolesariti v redkem višinskem ozračju, boš to počel še hitreje, ko boš v dolini dihal s kisikom bogat nižinski zrak.
Da pa bo stvar dobila smisel in da ji bomo res lahko verjeli, se moramo nekoliko poglobiti v teorijo fiziologije. Svetujem vam, bodite potrpežljivi, splačalo se bo!
Pri vseh vzdržljivostnih športih je ena izmed poglavitnih zahtev oskrba obremenjene mišice z zadostnimi količinami kisika. Brez prisotnosti kisika poglavitni procesi v mišici ne delujejo. Življenjska energija – prana, orgon ali chi – mi pa temu pravimo količina porabljenega kisika. VO2max je največja količina kisika, ki smo jo sposobni porabiti in predstavlja naš potencial. Koliko pa ta potencial izkoristimo, je odvisno od cele kisikove transportne verige:
Minutni volumen srca nam pove, koliko krvi bo po organizmu zakrožilo v eni minuti in tudi, koliko kisika bo v tem času preneslo. Srce je torej črpalka v sistemu. S stopnjevanjem telesnega napora narašča frekvenca do maksimalne vrednosti, ki je starostno pogojena (prav gotovo poznate preprosto formulo 220 – leta). A s treningom vzdržljivosti se zaradi povečanega utripnega volumna znižuje frekvenca srca v mirovanju. Volumen krvi, ki ga je srce v eni kontrakciji(skrčitvi)sposobno potisniti v krvni obtok, se pri vzdržljivostnih športnikih s treningom povečuje. To je posledica adaptacijskih sprememb na srcu (dilatacija – širjenje, raztezanje in hipertrofija- povečanje organa) – športno srce. Funkcionalni razpon utripnega volumna je pri treniranih 70–200 ml, medtem ko je pri netreniranih 70-130 ml.
Vse je odvisno tudi od količine krvi v organizmu. Več kot je imamo na razpolago, več kisika lahko prenese v mišice. Kri vsebuje nosilce kisika – eritrocite. Šele sedaj pa je smiselno omeniti tudi vadbo na višini. Največji količini kisika, ki jo še lahko sprejme volumenska enota krvi, pravimo oksiforna kapaciteta krvi. Če treniramo na višji nadmorski višini, odtegujemo kisik organom in celicam pri manjšem zračnem tlaku. Računamo namreč na reakcijo organizma, ki se bo uprl pomanjkanju.
Telo vključi obrambni sistem, in tem procesom pravimo aklimatizacija. Sproži se proces izločanja hormona eritropoetina iz ledvic in jeter. Eritropoetin vpliva na množenje eritrocitov. Več ko jih je, boljša je oskrba mišic s kisikom, to pa pomeni povečano zmožnost mišičnega dela. Vendar to ne gre v neskončnost. Več kot je eritrocitov v krvi, bolj je kri gosta in viskozna. Gostoti krvi pravimo hematokrit in ta je do vrednosti 53 pozitivna prilagoditev za transport kisika. Nadaljnje povečanje krvne koncentracije pa lahko poveča viskoznost krvi v tolikšni meri, da se poveča upor skozi žile in je oteženo delovanje srca in kroženje krvi. Zato je potrebno govoriti o optimalnem številu eritrocitov (hematokrit — število eritrocitov na volumsko enoto krvne plazme).
Torej, ko pridemo na neko višjo nadmorsko višino, začne vrednost eritropoetina naraščati že šest ur po prihodu, vrednost hemoglobina (rdeče krvno barvilo v eritrocitih) pa šele po nekaj tednih bivanja na tej višini. Po približno šestih tednih doseže hemoglobin tudi največje vrednosti, približno toliko časa tudi ostajajo povišane vrednosti tudi v primeru, če se vpliv hipoksije naenkrat prekine.
Znanje o hipoksiji se je večalo iz leta v leto, predvsem v zadnjih letih pa zelo napredovalo. Ugotovljeno je, da bivanje v višinskih razmerah pomeni dobro osnovo za izboljšanje športnega rezultata. Med znanstveniki sicer še ni enotnosti, vendar se je za najbolj učinkovito kombinacijo treninga s hipoksijo izkazal sistem »spim na višini, treniram na nižini«. Ker pa bi bilo nemogoče spati na Kredarici in potem zjutraj trenirati v Vratih, so si znanstveniki izmislili nekaj različnih sistemov.
Popolno simulacijo višine dosežemo s posebno podtlačno komoro. Iz te komore izčrpamo zrak, zoprna zadeva pa je, da je komora prostorsko zelo omejena, poleg vsega pa zahteva še posebne postopke pri izenačevanju pritiska. Te komore se sicer bolj uporabljajo za namene potapljačev.
Višinski šotor je namenjen športnikovemu počitku. Posebna črpalka iz zračnega mehurčka pod šotorom odstrani del kisika. Mešanica zraka v šotoru je potem po vsebnosti kisika enaka vsebnosti kisika nekje na večjih nadmorskih višinah.
Obstaja tudi varianta, da zraku iz okolice črpalka doda dušik. V tem primeru je prav tako koncentracija kisika manjša, cel kup aparatur in senzorjev pa pri tem skrbi za to da, v zraku prostora lahko izračunamo ustrezno nadmorsko višino, kjer bi bila vsebnost kisika enaka, vendar je tam to jasno posledica manjšega zračnega tlaka.
Težava višinskih šotorov je tudi, če vas ponoči pogostokrat kam tišči. Odprete šotor in »višinski zrak« izpuhti. Potem je potrebno ponoviti protokol s črpalko, in ravno ko bo šotor napolnjen s pravo mešanico zraka, se utegnete spomniti, da ste v kopalnici pozabili ugasniti luč! Verjetno pa tudi vaša boljša polovica ne bo prav navdušena, če boste šest tednov spali poleg nje v karanteni.
Nekoliko manj problemov je pri višinskih sobah. Principi vnašanja zraka so enaki kot pri šotoru, prednost sobe pa je, da lahko v njej biva več športnikov. Prednost je tudi ta, da jo lahko umestimo teoretično v vsak bivalni prostor. Sicer prihaja do manjših izgub zaradi mešanja z zunanjim zrakom pri oknih in vratih, vendar ker je tlak znotraj sobe enak zunanjemu, se to dogaja zelo počasi. Na podlagi podatkov iz senzorjev se v sobo po potrebi dodaja dušik, razmerje pa ostane v zraku konstantno.
Še nekoliko bolj preprosta varianta pa je kar z obrazno masko ali ustnikom, skozi katerega prihaja zrak, osiromašen s kisikom. Ta izvedba je najcenejša, a je z uporabnega vidika nekoliko omejena, da ne omenjamo navdušenja boljše polovice. Princip je popolnoma enak kot pri višinski sobi ali šotoru.
Zaenkrat je za večino izmed nas takšno ravnanje še eksotika. Mogoče pa bodo kdaj višinski šotori bolj dostopni. Od leta 2001 imamo višinsko sobo celo pri nas v Ratečah. A vseeno osnova kvalitetne kondicijske priprave ostaja strokovni nasvet in kvaliteten trening. Ne verjamete? Znanstveniki so izračunali, da približno 8 % porast hemoglobina povzroči približno 5 % porast VO2max. 5%?
5% popusta v trgovini ni ravno veliko, 5% razlike za vrhunskega sportnika pa lahko na eni strani pomeni vrhunski razred, po drugi strani pa morda prvo štartno skupino v množičnih rekreativnih prireditvah.
Vse je stvar borih 5%, ki pa v trgovino ne privabijo nikogar več v višinski šotor ali sobo pa bi lahko marsikaterega vrhunskega športnika…
