Toksične kemikalije v naši vodi in toksični plini v zunanjem zraku niso edini onesnaževalci, ki vplivajo na športnike. Večina prebivalstva v industrijskih državah je danes izpostavljena strupenim kemikalijam v domačem in delovnem okolju.
Zaradi zmanjševanja zavarovalnih stroškov in odgovornosti, večina podjetij ne objavlja možnih posledic za človeško zdravje, ki jih povzročajo njihovi proizvodi ali proizvodni postopki. Naučiti se morate, da se zaščitite sami.
Zaradi večine urbanih onesnaževalcev ne boste takoj zboleli. Vgradijo se v vaše telo v daljšem časovnem obdobju in počasi napredujejo in motijo njegovo delovanje. Običajno ostanejo neodkriti, dokler ne pride do izbruha kakšne resnejše bolezni.
Za primer vzemimo kadmij ugotovili so, da so mu izpostavljeni 3% vseh zaposlenih v Ameriki. Kadmij pa je dokazan povzročitelj raka na pljučih in raka na prostati. Večina delavcev se zaveda nevarnosti kadmija, vendar zaupa izpostavljenosti dovoljenim nivojem kadmija, čeprav so v zadnjih študijah ugotovili, da že izpostavljenost dovoljenim nivojem kadmija povzroča rakasta obolenja ter bolezni ledvic in pljuč. Če delate v ali blizu industrijskih obratov, kjer uporabljajo kadmij: posrebrevanje predmetov, izdelava baterij in akumulatorjev, proizvodnja plastike, izdelava legiranega jekla in proizvodnja avtomobilov; obstaja velika možnost, da ste izpostavljeni visokim nivojem kadmija.
Podobne težave so s še enim znanim strupom – formaldehidom. V industriji se namreč na veliko uporablja, vendar ni določenih varnih nivojev, čeprav so ugotovili, da formaldehid lahko povzroči raka. Prav tako si lahko samo predstavljate, kako to ovira vaša prizadevanja za visoko usposobljeno telo.
Vsak dan je ogromno delavcev v industriji oblačil ter delavcev v industriji ivernih plošč in vezanega lesa izpostavljenih formaldehidu. Ta toksična kemikalija pa se uporablja tudi pri proizvodnji lepil, detergentov, barvil, gnojil, insekticidov, usnja, barv, papirja in plastike. Če delate v katerem izmed naštetih poklicev, ste lahko v nevarnosti.
Tudi s toksičnimi kemikalijami, ki so pod strožjo kontrolo, obstaja nevarnost pri delu. Surovine za gume in vinil kloride so začeli natančneje kontrolirati že leta 1970, kljub temu pa imajo delavci v gumarski industriji še vedno 10 krat višjo stopnjo raka na požiralniku. Delavci v industriji vinilne plastike pa podvojeno število raka na pljučih, hkrati pa so, v primerjavi s splošno populacijo, izpostavljeni 200 krat večji nevarnosti raka na jetrih.
Izogibajte se živega srebra
Vsi dobimo v naša telesa nekaj živega srebra s hrano, zrakom, konec koncev pa tudi z zobnimi zalivkami. Veliko delavcev na delovnih mestih od rudarstva do zdravstva je izpostavljenih toksičnim koncentracijam živega srebra na delovnih mestih. Te toksini pa lahko z delovnega mesta počasi razdrejo vaš trening.
Zastrupitev z živim srebrom napade tudi možgane in povzroči stanje, ki mu pravimo sramežljivost, zaskrbljenost in boječnost. Če stanja ne zdravimo, povzroči več izbruhov blaznosti. Če želite postati ali ostati vrhunski športnik, se izogibajte živega srebra kot kuge. Najmočnejšega športnika lahko spremeni v plaho miško. Zastrupitev z živim srebrom se da pozdraviti, če jo odkrijemo dovolj zgodaj.
Spravite ven svinec
Svinec je dodatna toksična kovina, ki jo je človek na veliko uporabljal za zastrupljanje okolja. Vsaj nekaj smo ga odstranili iz bencina, tako da je zadnja leta nekaj manj svinca v urbanem ozračju. Vendar so veliko hujši viri onesnaževanja s svincem še vedno prisotni. Obstajajo določeni poklici, ki izpostavljajo zaposlene velikim koncentracijam svinca, večina toksičnega svinca pa pride v naša telesa s hrano.
Testi konzervirane hrane in pijače, ki je bila zapakirana v običajne konzerve in zavarjene s svinčenimi pokrovčki so dali alarmantne rezulate. Povprečna koncentracija svinca v vsebini konzerve je bila 170 mcg na kilogram živila. Nekatera konzervirana otroška hrana je imela celo 220 mcg svinca. V mnogih zgradbah imajo še vedno vso vodovodno napeljavo iz svinčenih cevi, ki počasi, a vztrajno oddajajo majhne količine svinca v vodo, ki se pretaka po njih in velikokrat konča v raznih napitkih ali pri pripravi hrane.
Zaradi onesnaženosti zraka in hrane s svincem, je v naših telesih danes povprečno 50 krat večja koncentracija svinca, kot v preteklosti. Zaradi tega seveda na veliko obolevamo. Medicinske raziskave so pokazale, da lahko že majhne količine svinca povzročijo utrujenost, depresijo in izgubo spomina.
Kot 8 letni otrok se spominjam reportaže, ki se mi je takrat zdela zabavna. Prikazalo je race, gosi in labode, ki so ob vzletanju imele ogromne motorične težave. Temu naj bi botroval svinec. Kako? V jezero je prišel s šibrami! Leta in leta so lovci lovili s šibrami te pa so nato popadale v jezero in kontaminirale vso floro in favno. Hja, pa skoraj 30 let bo od tega.
V zadnjih 30 letih so pristojne službe znatno znižale dovoljeno količino svinca v hrani. Vse raziskave pa so potrdile, da sploh ne obstaja varna koncentracija svinca. Najnovejše študije so pokazale, da imajo otroci v večjih mestih težave z motoriko in ravnotežjem, ki jo povzroča prisotnost svinca v njihovih telesih, čeprav je povprečni nivo svinca v njihovi krvi 18 mg/dcl, kar je znotraj dovoljenih okvirov 25 mg/dcl. Za vsakega športnika pa sta prav motorika in ravnotežje ključnega pomena. Kolikor se da se izogibajte konzervirane hrane, osvinčenih barv, kositrne posode in nekaterih kozmetičnih preparatov, ter odstranite svinec iz vašega življenja.
Razen v izjemnih situacijah se svincu skoraj ne moremo povsem izogniti, zato je naslednja obrambna strategija – dobra dietetika. Zadostno uživanje cinka, železa, kalcija in fosforja zmanjšuje absorpcijo svinca v telesu. Prav tako uspešno za detoksifikacijo pri zastrupitvi s svincem deluje vitamin E. Ne pozabite pa na osnovni princip sinergije (sodelovanje, medsebojno dopolnjevanje dveh ali več snovi, organov ali telesnih sestavov). Popolno uživanje nutrientov vsak dan je najboljša strategija.
Vrzite aluminij v kanto
Številne vladne agencije v zahodnih državah vam bodo rekle, da količina aluminija, ki je danes v vodi in hrani, ni toksična. To so iste agencije, ki so zatrjevale, da je količina svinca v pitni vodi neškodljiva, dokler ni zakon, sprejet leta 1986, prepovedal uporabo svinčenih cevi za vodovodno napeljavo. Na nevarnost svinčenih vodovodnih cevi so določene zdravstvene inštitucije začele opozarjati že kmalu po letu 1960, ker so rezultati takratnih raziskav pokazali, da že majhne količine svinca v telesih povzročajo nepovratno degeneracijo možganov.
Ta srebrnkasta kovina se je dobro utrdila okoli naše hrane in pijače. Tisti znanstveniki, ki so preverjali toksični vpliv aluminija na možgane in kosti, pa se zavzemajo za njegovo popolno odstranitev iz prehrambene verige.
Prvi dokazi o vplivu aluminija na degenerativne spremembe v možganih so se pojavili leta 1978, ko so na mačkah ugotovili, da jih uživanje aluminija spremeni v idiote. Preiskave njihovih možganov pri obdukciji pa so pokazale poškodovana področja z nevrofibrilnimi vozli, ki so vsebovala visoko koncentracijo aluminija (12 mcg/g). Koncentracija je enaka nivoju aluminija v uničenih predelih človeških možganov nekaterih žrtev Alzheimerjeve bolezni.
Približno v enakem obdobju so prišli na dan še drugi dokazi, ki so potrdili, da že minimalne količine aluminija ovirajo metabolizem esencialnih mineralov fluora in fosforja. V daljšem časovnem obdobju lahko toksičen vpliv aluminija povzroči izgubo mineralov v kosteh in kostnem mozgu ter povzroči osteoporozo (bolezen krhkih kosti). To so prvič odkrili leta 1979 pri dializnih pacientih, ki so jim dajali aluminijeve soli, da bi jim znižali nivoje fosfatov. Vsi so posledično ponoreli in izgubili toliko esencialnih mineralov v kosteh, da so postale krhke kot zobotrebci. Noben športnik pa si ne more privoščiti kakorkoli oslabelih kosti.
Aluminij so hitro in potihoma odstranili iz dializnih tekočin. Težave pa s tem niso odpravili, ker so pacienti uživali aluminij oralno v določenih zdravilih. Do leta 1983 so namreč verjeli, da aluminij, ki se ga zaužije, telo ne more absorbirati, ampak se ga v celoti izloči. Šele ko je več tisoč ledvičnih pacientov postalo doživljenjskih duševnih bolnikov, je medicina končno sprejela dejstvo, da zaužiti aluminij telo še kako rado absorbira. Še posebej pri zmanjšanem delovanju ledvic, kar je dejstvo pri dializnih bolnikih, pa se aluminija telo še težje znebi. V kratkem času možgani takšnih pacientov trajno odpovejo in osebe končajo v umobolnicah.
Pa kaj potem, bo morda kdo rekel, saj so vaše ledvice v redu. Vendar vas to ne bo obvarovalo. Vsaka večja doza aluminija bo preobremenila sposobnost ledvic, da ga izločijo po naravni poti in se bo začel trajno nalagati v vaših možganih in kosteh. Leta 1991 so objavili študijo, ko so po samo enem letu zdravljenja dializnih pacientov z nizkimi dozami aluminija, pri njih odkrili podvojene nivoje aluminija v telesu in prve znake hitre kostne bolezni. Konec stoletja so britanski znanstveniki objavili študijo, ki je potrdila nenormalno delovanje možganov pri pacientih, ki so imeli sicer zvišan, a še vedno v okviru norm visok nivo aluminija.
Omenil sem samo delček tovrstnih študij. Dokazi zoper aluminij so zdaj tako številni in trdni, da je kriminal, če se dovoljuje kakršnakoli vsebnost aluminija v naši hrani in vodi, ali kakršenkoli njegov stik s hrano. Iz preteklosti pa vemo, da so bile vladne službe več kot 20 let brezbrižne do svinca, zato se morate zaščiti sami.
Aluminij je še vedno ponekod dovoljen dodatek prehrani in ga uporabljajo po celem svetu. Uporaba aluminijevih soli je še vedno razširjena. Ponekod javnim zbiralnikom pitne vode jih še posebej veliko dodajajo v poletnem času. Zgodovinarji in sociologi se bodo v prihodnosti spraševali, če je bilo namerno uporabljanje svinčenih vodovodnih cevi in namerno dodajanje aluminijevih soli, del tajnega načrta za eliminacijo populacije, preden ostari in postane družbi predvsem v breme.
Aluminijasta posoda in pribor naj vas ne skrbijo preveč, razen če vsak dan v njih več ur kuhate jedi. Z njimi zaužijemo samo 2-3 mg aluminija na dan. Več ga dobite s svežo zelenjavo, povprečna antacidna tableta pa ga vsebuje 50 mg. Zdrave ledvice lahko dnevno predelajo in izločijo po naravni poti več sto miligramov aluminija.
Toksična zdravila
Morda zveni kot absurd, ker naj bi zdravila lajšala bolezni, ne pa jih povzročala. V medicinski literaturi pa jasno piše, da je večina zdravil toksičnih in na splošno ne smejo biti v človeških telesih. Strupi in zdravila so velikokrat iste substance, ki so zaužite z drugačnim namenom.
Bistvo je, da športniki ne smejo uživati nobenih zdravil, niti aspirina, razen če je to nuno potrebno. Če trenutno jemljete kakšno zdravilo, ni vaša krivda. Farmacevtske tovarne potrošijo bilijone, da nas prepričujejo, da je vsak kašelj življenjsko nevaren, če ga ne pozdravimo z zdravili. Predpisana zdravila so večkrat resnično potrebna za resnično bolne ljudi. Za večino majhnih bolezni, ki rade doletijo intenzivno trenirano telo, pa predstavljajo medikamenti samo še dodatno toksično breme.
