Dajte mi zrak

 

Približno tretjina prebivalstva razvitega sveta vdihava onesnažen zrak. Velikost tega problema presega tudi najbolj črne napovedi. Onesnaženost zraka je tudi masovni zdravstveni problem.

V velemestih se povečana koncentracija smoga kaže pri ljudeh v obliki kašlja, prehlada in zadihanosti.

Pri podrobnejših pregledih mladostnikov med 14-25 let pa so škodljivi vplivi še bolj očitni oziroma škoda še veliko večja, vključno s kroničnim bronhitisom, vnetimi pljučnimi mešički in majhnimi luknjami v pljučnem tkivu. Pri zadnji anomaliji ima prste vmes tudi ozon, ker so pri šimpanzih odkrili identične luknje v pljučih, ko so jih izpostavili ozonu.

Tudi imunski sistem živečih na področjih slabega oziroma onesnaženega zraka je oslabljen. Samo število primerov astme se je v primerjavi s podatkov iz sedemdesetih povečalo za 65%.

Kdor ima zdrava športna pljuča, se vseeno ne bo mogel izogniti oziroma premagati onesnaženosti ozračja. Vaše mišice, kosti, organi, celo sklenina vaših zob, se neprestano obnavlja iz snovi, ki jih pojeste, popijete in vdihate. Skoraj 98% vas, ki to berete, je v celoti obnovljeno iz substanc, ki so vstopile v vaše telo v zadnjih 12 mesecih, vključno s kemikalijami in drugimi posebnimi substancami, ki jih proizvaja človek, ter strupenimi plini v zraku okoli vas. Kvaliteta konstrukcije vašega telesa in njegovi dosežki so odvisni od kvalitete stvari, ki jih dajete vanj. In to do te stopnje, če je bilo ozračje okoli vas v zadnjih 12 mesecih onesnaženo, je trenutno tudi meso vašega telesa.

Onesnaženost zraka ni tako minimalen problem za zdravega športnika, zato v zvezi s tem ne pretiravam. Eden od obetajočih britanskih tekačev je pred leti protestiral proti prepovedi športnega treniranja v parku najbolj onesnaženega področja Los Angelesa in po nekaj treningih končal v bolnišnici z bronhitisom…

Rumeno rjav oblak, ki velikokrat prekriva kakšno kotlino velikega mesta, je tihi dokaz neprestanega izločanja primarnega industrijskega onesnaževalca – dušikovega oksida, ki reagira s sončno svetlobo, tako da se spremeni v rjavkast strupen plin dušikov dioksid. Kljub obetajočim državnim predpisom, pa njegova stopnja ne upada.

Kljub zelo dobri prehrani in kvalitetnemu treningu, ne morete razviti vrhunskega potenciala, če se ne spoprimete z onesnaževalci vašega zraka. Čeprav obstaja na tisoče onesnaževalcev zraka, znanost za večino od njih še vedno ne pozna natančnega delovanja in njihovih pogubnih učinkov. Preiskali bomo samo dvoje – ozon in ogljikov monoksid, ker imamo v zvezi z njima nekaj uporabnih podatkov, ki se nanašajo na športnike.

Veliko ljudi je zmedenih v zvezi z ozonom. Navsezadnje nas plast ozona varuje pred pogubnimi sončnimi ultra-violetnimi žarki. Klorfluorkarboni, ki jih proizvaja človeštvo pa povzročajo nevarne ozonske luknje oziroma tanjšanje njegove plasti in tako slabijo zaščito pred sončnim sevanjem. V biokemiji uporabljajo ozon za uničevanje bakterij. Torej je ozon dobra stvar, kajne? Narobe! Ozonska plast, ki je 20 km nad nami, nas zares varuje, enaka koncentracija ozona pri tleh pa bi nas v minuti ubila.

Ozonska sposobnost uničevanja bakterij je škodljiva tudi za ljudi. Dokler ni onesnaženost, ki jo je povzročil človek, dvignila vsebnost ozona v plasteh pri tleh, se o ozonu ni splačalo veliko govoriti. Zdaj pa je skoraj v vseh urbanih okoljih ozon prisoten v toksičnih koncentracijah.

Koncentracija ozona 0,3 delčka na milijon v zraku, povzroča vnetje človeških pljuč, če samo sedite v fotelju. Športnik ob intenzivnejšem treningu pa vdihne 20 kratno količino zraka v primerjavi s sedečo osebo, hkrati pa diha globlje, in z vsakim vdihom potegne ozon do najglobljih delov svojih pljuč. Mejna stopnja za poškodbo pljuč pri športnikih za vsebnost ozona je manj kot 0,3 delčka na milijon. Zvezno merilo v zvezi z ozonom, ki določa čist zrak, je 0,12 delčka na milijon. V Los Angelesu na primer je okoli 6 mesecev na leto vsebnost ozona v zraku, ki ga vdihavajo ljudje, nad 0,2 in se dvigne celo do 0,9 delčka na milijon. V New Yorku je povečana koncentracija ozona približno 100 dni v letu, v Phoenixu (Arizona) 80 dni, v San Diegu (Kalifornija) 70 dni, v Houstonu (Teksas) 60 dni. Noben športnik ne more vzdrževati optimalnega telesa ob takšnem izpostavljanju ozonu. Še sreča da živimo v Sloveniji kajne?

Prvo težavo, ki jo povzroča ozon pri človeku, je vnetje bronhijev, podobno kot pri astmi. Dihanje je ovirano, za vsak vdih pa se porabi več energije. Posledično se zmanjša maksimalna količina kisika (VO2max), ki jo lahko športnik dobi z enim vdihom. Številne raziskave so pokazale, da športniki, ki trenirajo v urbanem okolju in vdihavajo zrak, ko je prisotna povečana koncentracija ozona, utrpijo okoli 10% zmanjšanje svojih maksimalnih dosežkov. Pri mnogih športih je takšna razlika med zmagovalcem in zadnje uvrščenim.

Akutni učinki ozona na športne dosežke posameznika so manjši problem. Najhuje je stalno uničevanje vašega telesa, kar bo preprečilo razvitje vrhunskega potenciala. Ozon poškoduje tkiva s povzročanjem verižnih reakcij prostih radikalov; bronhije v pljučih uničuje z napadom polinenasičenih lipidov v celičnih membranah in tako poškoduje ter uničuje rdeče krvničke. To pa so dolgotrajne posledice, ki lahko škodijo vašim dosežkom še nekaj tednov po izpostavitvi z ozonom onesnaženemu zraku.

O škodljivih vplivih ozona so opravljali poskuse na podganah, ki nam lahko omogočijo jasnejšo sliko, kaj se dogaja s športnikovimi pljuči, ko trenira v nečistem urbanem okolju. V eni od študij, so hranili podgane z vsemi nutrienti, ki so v PDO-jih (priporočeni dnevni odmerki). Nato so jih izpostavili koncentraciji ozona v zraku 0,1 delčka na milijon, kar je veliko manj kov v velemestih. Velika večina podgan je dobila rane na pljučih.

Človeško telo je bilo med evolucijo zelo malo izpostavljeno ogljikovemu monoksidu. Z razvojem sistema za pridobivanje kisika iz zraka se nismo mogli izogniti razvoju sistema za proizvodnjo ogljikovega monoksida.

Med kroženjem vaših krvnih celic skozi pljučne bronhije, hemoglobin v vaših celicah vsrkava kisik iz zraka, ki ga vdihujete in izloča odpadni ogljikov dioksid. S kisikom obogatena kri pa nadaljuje pot do organov in mišic. Praviloma bi vaše telo moralo delovati na ta način. Hemoglobin, rdeč pigment vaše krvi, ki prenaša kisik, pa 210 krat bolj privlači ogljikov monoksid kakor kisik. Kadar molekule ogljikovega monoksida in molekule kisika tekmujejo za pripetje na hemoglobin, je vedno zmagovalec ogljikov monoksid. V zraku, ki je onesnažen z njim, bo kri raje vsrkala vsako molekulo tega toksičnega plina, namesto kisika.

Za vsako vsrkano molekulo ogljikovega monoksida v kri, pa je na voljo manj kisika mišicam in možganom. Pojavi se takojšnja izguba kondicije. Maksimalna izraba kisika (VO2max) je zmanjšana in dosežki upadejo. V krvi ustvarja ogljikov monoksid toksično sestavino karboksihemoglobin (COHb) , ki se prenaša v mišice in poškoduje vsako celico, ki se jo dotakne. Telo tega praktično ne zazna; ker med evolucijo ni doživljalo napada ogljikovega monoksida, ni razvilo nobenega obrambnega mehanizma. Zato je na primer tako pogosta smrt zaradi zastrupitve z izpušnimi plini avtomobila.

Študije so potrdile, da je maksimalna kapaciteta sprejemanja kisika sedečega zdravega moškega znižana v direktnem sorazmerju z nivojem karboksihemoglobina v krvi. Zmanjšanje se pojavi že pri koncentraciji 2,6%, kar je zelo razširjen nivo karboksihemoglobina v krvi povprečnega urbanega nekadilca. Z mnogo večjo porabo zraka, so športniki v precej večji nevarnosti.

Ne pričakujte, da vas bo zaščitila vlada; sami se morate. Prva in očitna strategija je, če ste resni glede športne kariere, da ne živite ali trenirate v velikih mestih. Kontaminirani hrani in vodi se še da izogniti, skoraj nemogoče pa se je izogniti onesnaženemu ozračju, če živite v njem. Ne morete mu ubežati, niti se mu ne morete skriti.

Vrhunski športni dosežki so eno največjih radostnih vznemirjenj, največjih izzivov in največjih zadovoljstev v življenju. Imate samo eno telo in samo eno možnost. Vredno je zamenjati službo, hišo, celo zamenjati ljubimca ali zakonskega partnerja, da si omogočite najboljše možnosti. Ne pridite v tista leta, ko bo že prepozno in si boste očitali v ogledalu: “Nikoli si nisem dal niti možnosti.”

Kadar pa življenje zahteva, da živite in trenirate v velemestu, obstaja nekaj koristnih napotkov oziroma previdnostnih ukrepov: